Župan glavnega mesta Zoran Janković se je po dolgem času moral sam osebno odpraviti v televizijske studie, kjer je poskusil ubraniti svojo podporo Aleksandru Vučiću. Škodljivost svojega pisma za ugled Ljubljane je poskusil zmanjšati tako, da ga je označil za zgolj osebno mnenje in poskus sprave med študenti in Vučićem.

Vsak ima pravico do svojega mnenja, ampak tovrstna mnenja veliko povedo o človeku samem in zlasti o njegovem odnosu do demokracije in navsezadnje do funkcije, ki jo opravlja.

Janković pri svoji podpori Vučiću ignorira njegovo krivdo in vpletenost v razkroj demokratičnih institucij Srbije.

Janković problemov z demokracijo v Srbiji ne more priznati, saj bi s tem priznal tudi lastno avtokratsko vladanje.

Med Vučićevo vladavino in Jankovićevim županstvom obstaja ogromno vzporednic. Ljubljanski mestni svet deluje kot glasovalni mehanizem brez resnega premisleka. Župan zlorablja mestno glasilo za promocijo in predvolilno kampanjo, pri načrtovanju pa je zabrisal meje med zasebnimi in javnimi interesi.

Ljubljanskemu avtokratu vladanje omogočajo Socialni demokrati, Svoboda in samooklicana ljubljanska elita.

Jankovićevo vladanje je omogočeno tudi s strani številnih podjetnikov, kulturnih ustvarjalcev in akademikov, ki to tolerirajo v zameno za benevolenten odnos. Vladanje je ohranil kljub veliki bančni luknji projekta Stožice, številnim kazenskim preiskavam in sodnim postopkom.

Ljubljanskim državljanom postavljamo vprašanje: ali bomo še naprej tolerirali avtokratsko vladanje ali zahtevali odgovornost za zlorabe mestnih institucij?