Andrej Vizjak bi že zdavnaj moral odstopiti, ali biti s svojega položaja odstavljen, in to še pred objavo posnetka pogovora o “glupih davkih”. Slednji spodkopava integriteto, ki bi jo vsak javni funkcionar moral imeti, a že dolgo pred tem je izginila tudi njegova integriteta, potrebna za opravljanje funkcije ministra za okolje.

Škodljive spremembe zakona o vodah, katere so državljani z veliko večino zavrnili na referendumu, so najbolj nazoren primer, kako se z zakonodajnimi spremembami ob sodelovanju ministrstva za okolje lahko enostavno povzroči nepopravljivo škodo naravi.

Ključne spremembe zakona so bile dodane mimo javne razprave, ministrstvo za okolje pa je bilo predlagatelj sprememb zakona in je tudi aktivno sodelovalo v referendumski kampanji, med katero je volivce zavajalo.

Narava nima svojega zastopnika, v bran ji lahko stopi le civilna družba ter ministrstvo za okolje. Minister Vizjak se vse od začetka svojega mandata trudi onemogočati sodelovanje nevladnih organizacij v postopkih, sam pa se ne postavlja za naravo, kar je razvidno iz dela ministrstva in njihovih pritiskov na podrejene strokovne institucije, s katerimi želijo doseči izvedbo okolju škodljivih projektov.

Državljani in okoljevarstvene ter naravovarstvene organizacije morajo v takšnih razmerah biti neprestano v stanju pripravljenosti. Oseba, ki želi od narave profitirati, je na funkciji ministra za okolje popolnoma nesprejemljiva, saj načrtno ruši sodelovanje med različnimi deležniki v prid samo ene strani.

Zaradi zagovarjanja zakona o vodi in podpore projektov, kot je hidroelektrarna Mokrice, Andrej Vizjak nikakor ne bi smel več opravljati funkcije ministra za okolje.