Postopna razgradnja kulturnega resorja se dogaja že vrsto let, s številnimi institucijami, ki so kadrovsko in finančno podhranjene.

Glavna kritika se nanaša na domnevno uvajanje sistema, ki temelji na strankarski in ideološki pripadnosti. Ranljiv položaj kulturnih institucij je ministru omogočil izvajanje pritiskov za doseganje svoje politične volje.

Posebej izpostavljamo škodo, ki jo je povzročila vlada z omejitvijo javnih prireditev in druženja. Zahtevamo vzpostavitev varoval, ki bi preprečevala samovoljna in sporna ravnanja ministrstva za kulturo.

Predlagamo dolgotrajen proces poprave škode in oblikovanja novega kulturnega modela, ki bi vključeval tako institucionalne kot neodvisne kulturne udeležence.