Nacionalni inštitut za javno zdravje je za vzpostavitev klicnega centra za sledenje stikom, mimo javnega razpisa, podelil posel v vrednosti 2,3 milijona evrov podjetju, ki je bilo ustanovljeno pred kratkim in za zdaj še ni jasno, ali ima sploh dovolj resne reference.

NIJZ in vlada, ki je slednjemu pozno potrdila podlago za posel, se izvajanja javnih naročil še naprej lotevata z enakim problematičnim pristopom, kot ga spremljamo vse od začetka epidemije.

Ukrepe, ki so že dolgo uveljavljeni v tujini, se prepozno poskuša prenesti k nam, pod presijo “skrajne nujnosti” pa se povozi tiste dele postopka javnega naročanja, ki so namenjeni zagotavljanju transparentnosti.

Računsko sodišče je takšne postopke označilo za problematične in priporočilo ukrepe, s katerimi bi se povečalo preglednost in zmanjšalo koruptivna tveganja. Kljub opozorilom pa vlada s takšnimi postopki nadaljuje.

Takšno trošenje davkoplačevalskega denarja je neracionalno. Kratek rok za pričetek izvajanja storitev in hitrostno zbiranje ponudb navadno pomenita višjo ceno in nižjo kakovost. Skorajda ni opreme ali storitve, povezane z epidemijo, ki je ne bi nekajkrat preplačali, na koncu pa se je veliko tega izkazalo za neuporabno.

Ponavlja se tudi problematika (ne)zagotavljanja ustrezne pravne podlage. Sledenje stikom okuženih pomeni obdelavo osebnih podatkov, kar zahteva podlago v zakonu. Prenos tega postopka iz NIJZ na zunanjega izvajalca, zasebno podjetje s sedežem v tujini, je izredno problematično.

V Veliki Britaniji, kjer imajo klicni center za sledenje stikom prek zunanjega izvajalca vzpostavljen od maja lani, so se pojavile obtožbe, da naj bi zaposleni osebne podatke pošiljali zunaj sistema. Ta je bil šele po enem letu varnostno okrepljen zoper morebitne vdore.

Sistemi za množično sledenje stikom so bili učinkovito implementirani samo v peščici tujih držav. Glede na hitenje pri vzpostavljanju klicnega centra in pomanjkanje konkretnih informacij o obsegu dela, varnostnih in drugih zahtevah ter referencah, ki in če so jih pri NIJZ od ponudnikov sploh zahtevali, lahko upravičeno dvomimo v učinkovitost tako vzpostavljenega sistema.

Predstavniki vlade državljane v svojih izjavah pogosto pozivajo k večji osebni odgovornosti za preprečevanje širjenja okužb, ter hkrati izpostavljajo, kako država nima denarja za pomoč gospodarstvu v primeru ponovnega zapiranja družbe. V njihovih besedah je veliko hipokritičnosti, saj na drugi strani brezbrižno trošijo javni denar, ter s svojo nesposobnostjo spodkopavajo spopadanje z epidemijo.