Ključno sporočilo odločitve ustavnega sodišča, s katero je bilo za neustavnega označen del zakona o nalezljivih boleznih in še več vladnih odlokov, med njimi tudi tisti, ki so urejali omejitve gibanja, zbiranja, prehajanja občinskih meja in pa policijsko uro, je, da o omejevanju človekovih pravic sme odločati le državni zbor, vlada pa je dolžna zgolj izvrševati odločitve le tega.

Spoštovanje osnovnih človekovih pravic je najbolj temeljna referenca, ki mora veljati pri pripravi zakonov ne glede na okoliščine, v katerih se kot družba znajdemo.

Ne glede na to, ali smo v epidemiji, ali pride do hude naravne nesreče, oboroženega konflikta … vlada državljanom ne sme samovoljno omejevati temeljnih pravic, brez utemeljenega razloga in brez ustrezne zakonske podlage.

A tudi ko je nujnost omejitev objektivno dokazljiva, je pri tem potrebno ravnati v skladu z načelom sorazmernosti.

Vse to je po ustavi dovoljeno le državnemu zboru, kar je Ustavno sodišče tudi izrecno navedlo v sodbi.

Odločanje o posegih v temeljne pravice na podlagi hitro in izrazito nepregledno sprejetih odlokov, skupaj z odsotnostjo vsakršnega ocenjevanja učinkov teh ukrepov na potek epidemije, so indikatorji, ki jasno kažejo na zlorabo oblasti s strani slovenske vlade.