Omejevanje vpisa na univerze glede na trenutna delovna mesta je najbolj kratkogleden možen pristop, sploh dandanašnji, ko se zaradi bliskovitega tehnološkega napredka znanje, s tem pa tudi trg dela, posodablja vsakodnevno.

Prav tako je to omejeno iz same perspektive nižanja brezposelnosti, kajti smiselnejši cilj izobrazbe bi bil v ustvarjanju delodajalcev, ne delavcev.

To pa se lahko doseže edino tako, da se ljudem omogoči možnost poglabljanja katerekoli vede, za katero smatrajo, da je v njej določena perspektiva.

Drugače bomo ostali le z množico ljudi, ki čaka na to, da se za njih čudežno iz nikoder pojavi že ustvarjena služba, redkokdo pa bo zmožen slediti svojim zanimanjem do te mere, da lahko iz njih tudi kaj koristnega ustvari.

Za te ljudi je, poleg UTDja, ki bi nadomestil izgubljeno finančno plat, ključna tudi možnost svobodnega izobraževanja, saj le-to človeku daje smisel, sproti pa se s tem ustvarja možnost, da bodo ti ljudje ravno zaradi tega odkrili nova zanimanja in prek njih nato tudi dosti doprinesli.