1. člen Ustave državi nalaga ustvarjanje možnosti, da si državljani lahko pridobijo primerno stanovanje.

Gre za najbolj osnovno, za človekovo življenje esencialno dobrino, dostopnost oziroma nedostopnost, do katere ima večplastne dolgoročne posledice na kakovost življenja.

Več desetletij ignoriranja stanovanjske politike, tajkunizacija gradbeništva in neukrepanje ob rasti črnega in sivega trga, so državo pripeljale v stanje, ki mu upravičeno lahko rečemo stanovanjska kriza.

Ob zaskrbljujoči rasti cen nepremičnin in najemnin v zadnjih letih ter pomanjkanju približno 10.000 stanovanj je ukrepanje s strani države nuja in njena odgovornost.

Oddajanje praznih stanovanj bi, poleg v predlogu zakona omenjene javne najemniške službe, morali vzpodbuditi predvsem z davčno reformo stanovanjske politike.

Zato predlagamo uvedbo davka na nepremičnine, ki bi obdavčil vse stanovanjske enote tistih fizičnih ali pravnih oseb, ki si lastijo več kot eno stanovanjsko enoto.

Prav tako mora stanovanjska politika biti zasnovana z roko v roki s socialno politiko.