Evropski voditelji so po štirih dneh pogajanj navsezadnje dosegli dogovor o sedemletnem proračunu in skladu za okrevanje po pandemiji.

Po pričakovanjih je “varčni četverici” uspelo izsiliti zmanjšanje količine nepovratnih sredstev sklada iz prvotno predlaganih 500 na 360 milijard.

Sklad za okrevanje bo tako sestavljen iz 390 milijard posojil in 360 milijard nepovratnih sredstev.

Kljub veličastnim napovedim pogajalcev o združeni in enotni Evropi, ki je končno dosegla neko vrsto solidarnega dogovora, je ta še vedno daleč od tistega, kar bi lahko bil.

Vrela kaša, okoli katere se kot mački smukajo evropski voditelji, je povratek zahtev iz Fiskalnega sporazuma, sprejetega leta 2012, ki članicam nalaga uravnoteženje javnih financ, ali drugače povedano – zategovanje pasu.

Slovenija bo, v kolikor se bomo želeli izogniti novemu ZUJF, morala vlagati predvsem v razvoj in to v dovolj velikem obsegu, da bodo investicije lahko nato dovolj pognale rast BDP in prihodkov državne blagajne, da se bo razmerje javnofinančnega primanjkljaja in BDP zmanjšalo pod dovoljeno mejo.