V slovenskih domovih starostnikov je umrla več kot četrtina okuženih oskrbovancev, oziroma 86 od 323 potrjeno okuženih.

To hkrati predstavlja skoraj 79% vseh smrti zaradi virusa pri nas.

Ministrstvo za zdravje storilo poglavitno napako “z odločitvijo, da je treba obolele varovance osamiti.

Tako zakon o nalezljivih boleznih kot pravilnik o prijavi nalezljivih bolezni določata, da je treba bolnika, ki ga ni mogoče zdraviti na njegovem domu, osamiti v zdravstvenem zavodu, določenem za zdravljenje te nalezljive bolezni.

Domovi za tovrstne osamitve niso bili primerni, saj niso mogli zagotoviti tako visoke stopnje varnosti pri preprečevanju širjenja koronavirusa, kot so jo lahko zdravstveni zavodi.

Po opažanju Sahernika je večino domov pestilo tudi pomanjkanje zaščitne opreme.

Nekateri domovi so jo morali sami kupovati na trgu, saj od države predolgo niso prejeli niti kosa zaščitne opreme.

Direktorji šestih socialnovarstvenih zavodov so potrdili, da je bilo navodil preveč naenkrat in iz preveč različnih institucij.

Vse okužene se je pričelo premeščati v bolnišnično oskrbo šele po 27. maju.

Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je nato konec maja praktično čez noč sporočilo, da so obiski v domovih zopet dovoljeni.