Minister Vizjak se že sprašuje, zakaj je Slovenija ena redkih držav, v kateri vetrne elektrarne niso okoljsko sprejemljive.

Seveda imajo le redke države tako bogato, lepo ohranjeno in raznoliko naravo — naravovarstvena območja pokrivajo več kot polovico površine Slovenije.

Vetrnice v slovenski energetiki ne rešujejo ničesar, saj so preveč nezanesljive.

Z njihovo postavitvijo se ne bo zmanjšalo delovanje termoelektrarn, kvečjemu bi zaradi dodatnih nihanj v električnem omrežju bili prisiljeni pripirati hidroelektrarne, ki so boljši in cenejši obnovljiv vir elektrike.

Vetrnice tudi niso tako zelene, kakor delujejo na prvi pogled: kjer se jih postavi, je potrebno žrtvovati zemljo v velikosti nogometnega igrišča in jo zaliti z od tri do pet metrov debelim betonom.

Ob tem je za dovoz materiala in polaganje daljnovodov potrebna še devet metrov široka cesta.

Vse to za eno samo vetrnico, ki ji življenjska doba poteče po 15 letih.

Od tod pa najverjetneje izvira tudi ministrovo srdito prizadevanje za oslabitev okoljevarstvenih organizacij.